Tisto, kar se mi je zdelo nekoliko bolj zanimivo pa so pričakovanja poljskih kolegov iz nacionalnega ministrstva za izobraževanje ob imenovanju premiera, predvsem pa so čakali na imenovanje ministra za izobraževanje. Njihova pričakovanja so  zelo podobna našim, saj upajo, da bo strokovnjak in da ne bo uvedel velikih sprememb v organizacijo in politiko izobraževanja. Videti je, da je državna uprava v vseh državah podobna in s podobnimi pričakovanji in tudi podobnimi strahovi. Vendar imajo podobna pričakovanja in strahove tudi drugi ljudje, saj je voznik kombija skrbno spremljal govor novega premiera in ko sem ga vprašala kako mu je všeč in ali je to tisto, kar je pričakoval, je le zamahnil z roko in rekel: Spet bla, bla, bla, kajti na začetku vedno vsi veliko obljubljajo… Vprašala sem ga tudi kdaj gredo oni v pokoj in je povedal, da s 67 leti. Vse kaže, da smo postali izjema, ki pa to ne bomo več mogli prav dolgo biti…

Na splošno je mogoče ugotoviti,  da so stranke, ki so že bile na oblasti veliko bolj podrobno in vsebinsko opredelile to področje od tistih, ki še niso bile, ali od tistih, ki so nove. Vendar tudi dobro opredeljeni programi še ne pomenijo tudi njihovo dejansko uresničitev v praksi. Sicer pa so pri nas volitve usmerjene bolj v izbor ljudi, ki vodijo posamezno stranko in ne na njihove programe, čeprav bi moralo biti to dvoje vsaj enakovredno. Res pa je, da so letos pričakovanja vseh volivcev veliko bolj  usmerjena k vsebini kot v preteklih letih, saj so določene spremembe res potrebne, prav zaradi tega so mogoča tudi precejšnja presenečenja po končanih volitvah. Torej, počakajmo volitve in bomo izvedeli kako bo porabljena dobra desetina javnih sredstev.

Seveda pa nas zanima tudi kadrovska zasedbe za posamezna področja, kajti tako kot vsi delavci, si želimo imeti sposobnega in razgledanega ministra, ki bo področje resnično dobro poznal ter hkrati bil pripravljen  sodelovati z nami, kajti najbolj se bojimo ministrov, ki področja ne poznajo in ne želijo sodelovati s stalno strukturo državnih uradnikov. V takšnih primerih se naredi največ napak in tudi ves proces teče zelo počasi, kajti učenje na lastnih napakah je najdražja šola in plačujejo jo vsi drugi, le tisti, ki bi to moral plačati, tega še opazijo ne.

Zelo nas zanima tudi organizacijska struktura, zato sedaj nekoliko presenečeno poslušamo napovedi o vitki vladi in številu ministrstev. Kajti število ministrstev ne bo zmanjšalo števila državnih uradnikov in števila nalog, ki jih le ti morajo opraviti, zmanjšalo bo le število ministrov in članov kabineta, vse drugo pa ostaja nespremenjeno, dokler se zakonodaja ne spremeni in se naloge prenesejo drugam ali pa ukinejo.  To pomeni, da za vitkost vlade skrbi volilni izid in kaj hitro se lahko pregreši ob večjem številu zmagovalnih strank, ki se vključijo v koalicijo in katerim je potrebno zagotoviti funkcije. Zato so te številke le predvolilne obljube, kajti resničnost je potem nekoliko drugačna. Vitkost državne uprave pa ne zagotavlja vitka vlada, temveč zmanjšanje nalog, ki jih opravlja država, bodisi z ukinitvijo ali prenosom na druge ravni, kar pa ponavadi prvi čutijo prav državljani, ki so tudi volivci, tako kot mi državni uradniki. Izziv vitkosti!

Ali je res politika in potem morebitna moč, do katere se relativno hitro pride, tako privlačna, da so se začeli vključevati v politično tekmo ljudje, za katere ni bilo videti, da jih le-ta kakor koli zanima?  Raje bi verjela, da si želimo vsi skupaj premikov na bolje in da pričakujemo delo politikov v skupnem interesu in ne samo v interesu posamezne skupine. Prav zaradi tega se je vedno več ljudi pripravljeno angažirano vključiti v dogajanja in v politično življenje ter s tem dejavno prispevati k izboljšanju pogojev za delo in življenje. Zelo rada bi verjela, da je temu res tako, saj bi to bila pravzaprav zelo dobra osnova za reševanje sedanje situacije.  Razlogi za vključevanje posameznikov v politično življenje pravzaprav ne bodo pomembni, vem pa, da bomo izbirali tiste, ki bodo ponujali konkretne in izvedljive programe in ki bodo s svojimi referencami zagotavljali njihovo uresničitev.  Vem pa, da politika takšna kot je bila do sedaj, ne bo  smela več biti, kajti to niso ravno reference, s katerimi bi pritegnili volivce.

Spomin se mojega vpisa na fakulteto pred dobrimi tridesetimi leti, ko je bilo potrebno šest ur čakati v vročem in nehlajenem prostoru na vpis. V študentskem domu pa sem ves mesec hodila spraševati na okenček, kjer je vedno bila vrsta,  o prosti sobi, čeprav sem imela A- odločbo na kateri je pisalo “vselitev takoj”. In ko sem jo končno dobila,  mi prav nihče ni povedal kje je ta blok in kam moram iti po posteljnino in namizno lučko. Prav pogrešala sem kakšnega tutorja ali le prijazne napotke. Všeč mi je, da se spoštuje mlade, ki so se odločili študirati pa naj bo to zaradi konkurence med univerzami ali pa želja bo bolj dostopnem in prijaznem študiju, kajti takšen odnos je nujen in edino sprejemljiv. Prav analizo, ki sem jo omenjala,  je pokazala, da nam  strmo pada število učencev, dijakov in študentov in to iz 411.000 leta 2004 na 381.200 leta 2009 ob povečanju deleža udeležbe populacije v vse oblike  izobraževanja.  S tem delimo usodo skoraj vseh evropskih držav, saj je vedno manj mlade generacije. Res nas čaka težka socialna politika v prihodnje. Ne glede na to pa  študentom  želim uspešen študij in prijetno druženje, kajti potem bodo začeli kmalu deliti usodo delavcev, če jim bomo to uspeli ali pa zmogli zagotoviti.

Poseganje v plačno politiko je vedno zadnji ukrep ali pa le eden izmed paketa ukrepov, saj je tveganje za socialno ravnovesje preveliko, učinki pa so zgolj kratkoročni, dolgoročno pa težave ne bodo odpravljene. Nastale pa bodo nove, ki pa znajo imeti tudi bolj dolgoročne posledice, saj bodo področje zapuščali dobri strokovnjaki in iskali zaposlitve drugje. Pri tem ne mislim bega kadrov iz državne uprave, saj se ta vedno znova obnovi, temveč iz drugih javnih sektorjev, zlasti v šolstvu, zdravstvu, kulturi, raziskovanju in drugje, kjer pa je izjemno pomembno, da imamo sposobne in inovativne ljudi, saj na njih temelji naš obstoj in razvoj družbe in le oni nas lahko popeljejo iz krize. Vendar morajo imeti tudi ustrezne pogoje za delo, kajti tudi oni čutijo posledice nizke konkurenčnosti naše družbe. Ob vsem tem pa je videti, da je politika že doživela beg možganov, posledice so občutne in občutene.

Državna uprava lahko zaposluje delavce na temelju sistemizacije delovnih mest, ki predvideva, da bodo zaposleni imeli ustrezno izobrazbo ter določene delovne izkušnje, saj je pričakovano, da bodo to ljudje z ustreznimi strokovnimi in delovnimi izkušnjami za samostojno opravljanje del in nalog za svojega delodajalca, ki je Republika Slovenija.  In višja ko je pozicija in naziv, več let delovnih izkušenj se pričakuje in predpisuje. Pri tem pa je težko zaposlovati mlade, saj nimajo zahtevanih delovnih izkušenj. Poleg tega pa  smo dolgoživa družba, kot temu pravijo, čeprav bi mirno lahko rekli, da smo starajoča se družba, saj je povprečna starost aktivnega prebivalstva 41 let, vsega prebivalstva pa skoraj 42 let (41,7 let). Kako torej  zadostiti željam našega vrhovnega šefa? S pomlajevanjem državne uprave bi se tudi mi strinjali a kaj ko to ob sedanji sistemizaciji delovnih mest ni mogoče. Hkrati pa je nekoliko nenavadno, da se ob predlagani zakonodaji (pokojninska) za podaljšanje delovne dobe, želi na določenem področju pomlajevati delovno silo. Hipokrizija ali nevednost?! Drugače povedano, vsaka oblast bi  odpustila vse prejšnje uradnike in zaposlila svoje. To pomeni, da bi uvedli ameriški predsedniški sistem za vso državno upravo in bi jo ob vsakih volitvah zamenjali v celoti ali skupaj 30.000 tisoč ali 1,5% prebivalstva.  Še ZDA bi tega ne zmogle. Ne vem, če bi ob tem lahko bila vodstvena struktura uspešna in učinkovita, saj že sedaj opažamo, da smo na začetku vsakega mandata novega ministra vsi “staroselci” nezaupanja vredni uradniki, ki jim je potrebno dati čim manj odgovorna dela, ob koncu mandata pa samo še tisti odstavljeni odgovarjajo na nadležna novinarska in poslanska vprašanja, saj drugi ne znajo ali pa se ne želijo kompromitirati. Res nenavadno uvajanje nove prakse v državno upravo, ki pa ob vsem tem ni sama sebe ustvarila, temveč obstaja zato, da zagotavlja državljanom določene storitve in opravlja naloge, ki so v skupnem interesu vseh državljanom  in ne v interesu posamezne vladajoče strukture ali pa še hujše določene stranke. Kdaj  bo to jasno vsem pa je težko ugotoviti, saj vsaka vladajoča struktura eksperimentira z državno upravo kot da je to njihova last.