Zadeva: Učbeniki, dobrodelnost in slaba opravičila
Zadnje čase je toliko dogodkov, da jim komaj sledimo in kar težko se odločam kaj je bolj neprijetno, pravzaprav je skoraj lažje opredeliti prijetne dogodke, ker jih je veliko manj. Vsi smo v nekem pričakovanju sprememb, saj nekateri vodilni že odhajajo ali pa se pripravljajo na odhod, drugi se še ozirajo okoli tretji pa nameravajo ostati, predvsem pa so vsi postali mnogo bolj človeški in skoraj že prijazni. Začetna neštetokrat izpričana aroganca in z močjo argumentirana uveljavitev lastnih želja in idej se je izpela in prihaja v novo obliko v smislu, “saj ni bilo nič osebnega, samo svoje delo smo opravljali…” Skratka, že videne in slišane zgodbe in po tistem kolikokrat jih bomo slišali bomo ocenjevali in vrednotili to garnituro. Kljub temu pa me je med vsemi temi skoraj osladnimi odnosi vseeno pritegnil še en za moje pojme še bolj aroganten in skoraj že licemerski odnos založnikov do dobrodelnosti. Kajti pravijo, da bodo dobrodelni, če država umakne predlog pravilnika, ki jim ni prijazen in jim ne omogoča zaslužka. Ali drugače: dobrodelni bomo, če nam država da denar! Zdaj je vsaj jasno, da se ne potegujejo za dobrobit otrok, temveč za lastno dobrobit in zaslužek, kar samo po sebi ni narobe, le otrok v tej zgodbi in v takšni vlogi ne bi smelo biti.
Tvoja ugotovitev povsem drži.
Podjetja si izračunajo, koliko jim ob prihodkih ostane za dobrodelnost in še nobeno ni povsem odpisalo profita na račun dobrodelnosti.
Dobrodelnost je dodatek, ne moremo je upoštevati kot sistemsko reševanje revščine.
Morda nima prave zveze z vsebino tukaj, toda včasih sem ob kupovanju šolskih potrebščin resnično slabe volje. Takoa zaradi cen, saj so kakšne stvari resnično hudo drage – tudi v primerjavi z drugimi …
Druga stvar je pa ta, ki sem jo predstavila v svojem zapisu, tukaj: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=102805
Redno se dogaja, da kupimo kaj napačnega in potem menjavamo ali pa niti ne moremo, saj včasih otrok pove prepozno, da nima pravega delovnega zvezka ali knjige.
In niti slučajno ne morem verjeti, da je normalno imeti tri različne izdaje delovnega zvezka za en predmet … z enakim naslovom in istimi avtorji … prva izdaja, dopolnjena izdaja, prenovljena izdaja … Solit se naj grejo!
Delček komentarja od tedaj: “No, danes sem zvedela, da ne obstajajo samo TRIJE delovni zvezki z enakim naslovom, temveč, da obstajajo ŠTIRJE! Ne, nisem slišala kar nekje, temveč v knjigarni od prodajalke!
Pa sem povprašala, zakaj je tako. Kdo ima kaj od tega.
Rekla je, da pač izdajatelj in avtor to sprožita, gresta na ministrstvo po dovoljenje in založba izda.”
No, kakorkoli, tole s temi stvarmi je čutiti kot biznis. Žal … In starši, ki imamo več šolarjev in se leto za letom dajemo s takimi stvarmi, resnično nimamo veselja s temi stvarmi …