Skip to content
4 Mar / Slavica Černoša

Zadeva: Službena pot

Članstvo v EU je prineslo kar nekaj sprememb na področju službenih poti, predvsem pa bistveno več poti na različne sestanke odborov  in delovne skupine v Bruselj. In če je še pred časom veljalo, da so  službene poti v državni upravi pravzaprav turistični izleti kjer je uradnik lahko potoval po svetu in po možnosti v družbi in v prvem razredu, temu že nekaj časa ni več tako. V resnici državnega uradnika, ki je vključen v kakšno delovno skupino na EU ravni ali pa tudi v drugih mednarodnih združenjih čaka dolg proces pridobivanja vseh dovoljen za odobritev službene poti, še posebej za službeno pot v tujino. Priložiti je potrebno vabilo, pripraviti stališče, ki ga boš zastopal na predvidenem dogodku, opraviti izračun predvidenih stroškov, počakati na odobritev  in šele potem lahko pristopiš k pripravi potnega naloga, ki ga je potrebno pripraviti v posebnem računalniškem programu. Potni nalog podpisujeta najmanj dva nadrejena in šele na temelju tega lahko zaprosiš za predujem, če si dovolj zgodaj prejel vabilo (14 dni prej je rok za zaprosilo predujma), rezerviraš let in hotel, seveda v mejah stroškov, ki si jih predvidel in ki so ti bili odobreni. Potuje se absolutno v turističnem razredu in z javnim prevozom do letališča in iz letališča. Vožnja s taksijem je izjema in le v poznih ali zgodnjih urah, sicer velja javni prevoz.  

Najpogostoje so to službene poti na temelju imenovanja s strani države in  kjer zastopaš njeno stališče, kar pomeni, da se moraš dobro pripraviti na sestanek in včasih tudi za uresničitev stališča pridobiti še druge na svojo stran ali drugače lobirati pri drugih državah. Na področju izobraževanja to ni toliko izrazito, kljub temu pa je tudi tukaj prisoten interes “trženja” različnih modelov izobraževanja in njihova vključitev v prioritete na EU ravni, saj to prinaša določene prednosti pri financiranju iz sredstev EU. Pomeni, da se je  sistem gospodarnosti in uspešnosti službenih poti preselil tudi v negospodarstvo oziroma tudi v državno upravo. Službena pot za državnega uradnika nikakor ni turizem, temveč trdo delo in vedno manj ljudi je pripravljeno potovati, saj so ves dan na sestanku ali poti ter izpostavljeni močni socilani in večkulturni dinamiki, ki pa precej izčrpava. Naslednji dan pa v službo, neglede na pozen povratek iz službene poti.  Seveda je potrebno pripraviti poročilo o službeni poti in obračunati stroške potovanja z vsemi pripadajočimi dokazili. Najpogosteje pa na poti še sam zalagaš denar, če te pošljejo na hitro in ne moreš prejeti predujma. Seveda pa obračun in vračilo založenega denarja traja najmanj 14 dni, normalno pa je v enem mesecu. Skratka, tisti časi, ko je službena pot pomenila izlet se nepreklicno minili – vsaj za navadne uradnike je tako.

Komentirajte