Zadeva: Znanje ali neznanje…
Danes sem bila prisotna na seji komisije enega od strokovnih svetov, kjer smo razpravljali o nekaterih dokumentih in načrtih za letošnje leto. Sestava te komisije je zelo pestra, vendar so prav vsi člani te komisije univerzitetno izobraženi, nekateri med njimi pa celo akademsko, predvsem pa so strokovnjaki na svojem področju. Sodelavka, ki je razlagala gradivo in ki ima visok uradniški naziv in tudi položaj, vendar pri predstavitvi tega gradiva ni pokazala prav nobene višine pri poznavanju tega področja, kljub temu pa ni bilo kaj prida pripomb in ne kritike. Nasprotno, visoka stopnja razumevanja do nje in nizka do tistega, ki je to odkrito povedal. Presentljivo je kako imamo visoko stopnjo tolerance do neznanja, znanje pa je prepoznano kot napuh in z njim se je pravzaprav neokusno postavljati in biti spet “pameten.” Ali smo res za voljo lastnega kratkoročnega udobja pripravljeni spregledati napake, ki imajo dolgoročne posledice? Ali pa nas morda visok položaj iz katerega izhaja moč in pa nekatere dodatne spretnosti toliko prevzamejo, da je z njimi možno nadomestiti znanje?
Takšen odnos do znanja pravzaprav vzgojimo že doma, kjer smo tolerantni do naših revčkov, ki sem jim ne da učiti in ki so utrujeni, zato jim marljivo pišemo nloge, se z njimi učimo in se včasih pogovorimo tudi z učiteljem, če ni preveč razumevajoč do naših otrok. In takšen otrok odraste v velikega otroka in to počne tudi v službi, kajti “prepisuje” od tistih, ki še znajo kaj narediti samostojno, potem jih obilno kritizira in ponudi svojo rešitev, ki je ponavadi enaka kot tista, ki jo je skritiziral. In v tem početju so uspešni in zasedejo ponavadi visoke položaje. Zanimivo pa je, da so ti ljudje v očeh drugih prepoznani kot izredno uspešni, saj so spretni in s skoraj nič lastnega vložka dobijo maksimalni rezultat. Ali je res neznanje bolje vrednoteno od znanja? Če se ozrem okoli sebe in tudi širše, bi temu lahko pritrdila. In to ni dobro za našo družbo, saj se tisti, ki so pripravljeni in zmožni ustvarjati dodano vrednost ter omnogočiti razvoj družbe v njej ne počutijo dobro. Najverjetneje bodo odšli tam, kjer bo njihovo znanje sprejeto, spoštovano in tudi dobro vrednoteno. Nepopravljiva škoda, kajti s tem obglavljamo lastno družbo in se sprijaznimo s povprečjem. Pravzaprav bi res morali ustvarjati elito, vendar ne tisto z veliko kapitala, temveč tisto z veliko kapitalnega znanja.
