Skip to content
15 Mar / Slavica Černoša

Zadeva: Znanje tujega jezika

Danes sem se pogovarjala z nekdanjem sodelavcem, ki mi je razlagal svoje izkušnje iz službene poti v eno od nekdanjih skupnih republik, kjer je skupaj s predstavniki Velike Britanije imel predstavitev sistema poklicnega izobraževanja. Ugotavljal je, da pravzaprav sploh ne govorijo tujih jezikov in da je to precejšnja ovira za sporazumevanje in tudi za hitrejši prenos znanja in izkušenj. Pravzaprav pri prenosu znanja ni samo kulturna ovira, temveč tudi jezik, kar pa Slovencem daje določeno prednost, saj starejši prebivalci še vsi skoraj tekoče govorimo srbščino ali pa hrvaščino oziroma, neko slovensko mešanico obeh in se kljub temu dobro razumemo, vsaj na tej ravni sporazumevanja.  Prav zaradi tega smo Slovenci še vedno dobrodošli gostje, saj dobro razumemo jezik, kulturo in mentaliteto in točno vemo kaj bo izvedljivo in kje bodo problemi ter zaradi tega bolje svetujemood drugih Evropejcev. To bi morali znati bistveno bolje izrabit, vendar smo še vedno zadržani in preveč skromni.

Ob tem sva se spomnila naših začetkov, ko smo z velikimi težavami sprejemali tuje delegacije in še z večjim odporom odhajali v Bruselj na sestanke različnih delovnih skupin, kjer je bilo potrebno ustrezno zagovarjati stališča, hkrati pa še ujeti delovanja ustroja EU in izrabiti njegove prednosti v svojo korist oziroma v korist svoje države.  Državni uradniki, ki niso delali na mednarodnem področju so se znašli v težavah, saj so bili odgovorni za svoje strokovno področje in so bili že po funkciji člani posameznih delovnih skupin, kjer je znanje angleščine ali francoščine ali pa nemščine bilo nujno, kajti v teh delovnih skupinah ne prevajajo v sloveščino, temveč v te tri jezike ali pa je jezik sporazumevanja le angleščina. Seveda smo se potem pospešeno učili angleščino in nekatera ministrstva so organizirala in plačala izobraževanje svojih uradnikov, drugi pa smo se morali sami izobraževati. S tem so se nekoliko izboljšale razmere, kljub temu pa je potrebna kilometrina in izkušnje za spretno dogovarjanje v mednarodnih krogih. Zanimivo je, da ravno višji rang uradnikov potrebuje največ znanja tujega jezika, vendar ga pogosto nima, saj je način njihovega zaposlovanja odvisen od drugih dejavnikov in ne toliko od strokovnih referenc, še najmanj pa od znanja tujega jezika. Zato sem odločna zagovornica učenja dveh tujih jezikov, saj otroci z jezikom rastejo in ga razvijajo svojem starostnem obdobju ustrezno in niso obremenjeni s tem ali se bodo osmešili pred drugimi, kajti odraslim je velika ovira prav to in pa perfekcionizem. Dejstvo pa je, da nihče tega ne pričakuje, temveč vsaj temeljno raven sporazumevanja, seveda pa je potrebno tudi veliko komunikacijskih spretnosti in poguma za začetek komunikacije, predvsem pa da se povsem sam odpraviš v svet, kajti le ministri imajo pravico do svetovalca.

Komentirajte