Zadeva: Konferenca v Španiji

Kljub vsem težavam s pepelom in odpovedanim letom, sem se udeležila konference v Španiji po starem in preverjenem načinu – po cesti, kar je bila posebna dogodivščina, saj je potovanje trajalo 27 ur v eno smer in skupaj prevoženih kilometrov je bilo 5.200. V Španiji smo veljali za nacionalne junake, saj iz Evropske komisije ni bilo predstavnikov, ki imajo bistveno manj kilometrov do Cordobe od nas. Španci so se zelo trudili, da bi se mi udeležili konference, saj so bili pripravljeni plačati tudi najem vozila in  bivanje, kajti odpovedi so se kar vrstile.

Ne glede na odpovedi letov pa so bili poleg nas prisotni še Avstrijci, Švedi, Slovaki, Čehi, Grki, Italijani, Bolgari, Romuni, Portugalci, domačini in morda še kdo, kajti še vedno nismo  prejeli seznama vseh udeležencev in ga verjetno tudi ne bomo prav hitro. Zanimivo je bilo spoznanje, da imajo tudi španski politiki težave z angleščino, saj niso mogli odgovoriti na moje vprašanje in smo morali nekaj časa čakati na prevod. Odgovor je bil v španščini, vendar so nas potem udeleženci iz Španiji trepljali po ramenih, ker se je javno izkazalo, da ne obvladajo angleščine, čeprav to nikakor ni bil moj namen. Seveda  so strokovnjaki iz univerze tekoče govorilo angleško, predstavitve pa so bile kljub vsemu v španščini. S kolegico sva se spraševali ali bi se mi drznili pripraviti konferenco, kjer predavatelji ne bi znali angleško. Seveda nismo tako drzni, čeprav ne bi bilo nič narobe, če je prevajanje zagotovljeno.  Kljub temu smo na naših konferencah, ki so bile organizirane  v okviru predsedovanja govorili angleško, kajti nimamo te samozadostnosti kot jo imajo drugi (večji) narodi, čeprav osebno menim, da je znanje tujega jezika velika prednost, ki pa jo je potrebno znati izrabiti v svojo prid oziroma, treba je znati prodati svoje znanje in to smo na tej konferenci tudi počeli.