Zadeva: Zakaj se učiti?
Pogosto vprašanje, ki se zastavlja vsem, ki so vključeni v proces učenja in izobraževanja še zlasti mlajši imajo to vprašanje pogosto v mislih, ker ne vidijo njegove uporabne vrednosti, saj ga vidijo le kot orodje za zadovoljitev profesorjev, predvsem pa svojih staršev, ko prinesejo domov dobro oceno. Pri odraslih je uporabna vrednost učenja in izobraževanja veliko bolj jasno definirana in se vključijo v proces izobraževanja s precejšnjimi pričakovanji, kajti izobražujejo se zato, da bi pridobili nova znanja in morda celo izobrazbo ter s tem bili pripravljeni prevzeti nove naloge na svojem delovnem mestu ali pa poiskati drugo delovno mesto, kjer bo njihovo znanje koristno, potrebno in tudi ustrezno ovrednoteno.
Zanimivo je, da se pogosto učenje enači z izobraževanjem, čeprav je učenje mnogo širši pojem in tudi veliko bolj pogosto se učimo kot pa izobražujemo in ni nujno, da je vsako učenje tudi izobraževanje, čeprav pa vsako izobraževanje vključuje učenje. Pri odraslih je pogosto vprašanje do kdaj se je potrebno učiti oziroma, do katere starosti se še splača učiti, saj smo potem prestari in se investicija v izobraževanje in učenje ne izplača. Pravzaprav se je potrebno učiti vse življenje že zato, da smo funkcionalno sposobni opraviti vsakodnevna opravila, predvsem pa nas v to sili razvoj tehnike in elektronike, ki nas obkroža.
Na zadnjem seminarju smo ravno o tem razpravljali, kajti pogosto odrasli po 45 letu trdijo, da se jim ni potrebno več učiti, še manj pa izobraževati, češ da bodo tako ali tako šli kmalu v pokoj in da se sproti učijo na delovnem mestu.
Dejstvo je, da če bi jim ponudili najsodobnejši mercedes za katerega bi se bilo potrebno tudi dodatno usposobiti in se ga naučiti uporabljati se prav nihče ne bi čutil prestarega za tovrstno učenje. Bistvo vsega je v motivaciji za učenje in notranji potrebi vsakega posameznika, da ohrani svojo funkcionalnost v vsakodnevnem življenju in pri delu. Pri nekaterih je to povsem normalen proces skozi vse življenje in svoje znanje ves čas posodabljajo ter ohranjajo svojo intelektualno kondicijo, pri drugih pa je ta proces potrebno spodbujati. Za oboje pa velja, da je učenje nujno in da ni izgovora ne v starosti in ne v spolu ali čemer koli drugem. In seveda zelo pomemben podatek je tudi, da bo delavec, ki je star 46 let šele na polovici delovne dobe in da se v drugi polovici delovne dobe prav nič ne bi učili ali izobraževali je preprosto nemogoče in pogubno za posameznika in za družbo kot celoto. Učimo se zato, da lahko kakovostno živimo in se dejavno vključimo v družbo, predvsem pa se učimo nenehno in vse življenje.
To znanje pa je mogoče uveljaviti tudi v formalnem izobraževanju ter prejeti spričevalo za uspešno dokazano znanje, v primeru neformalnega učenja in izobraževanja pa je to znanje mogoče uveljaviti v poklicnih kvalifikacijah ali pa pri priznavanju ob vključitvi v formalno izobraževanje. Država pa je tista, ki mora zagotoviti vse te mehanizme in vsa potrebna orodja.
