Zadeva: Mobing v državni upravi
Včeraj sem srečala kolegico, ki me je nekoliko okrcala, da pišem samo o takšnih zadevah, ki državne uradnike ne zadevajo in naj raje pišem o resničnem problemu, ki ga imajo skoraj vsi uradniki v svoji karieri in ki se zadnje čase še posebej močno zaznava, o mobingu. Pravi, da ima skoraj trideset let delovne dobe od tega dobro tretjino v državni upravi in da je zamenjala na istem delovnem mestu tri šefe in prav vsi so bili zadovoljni z njenim delom, sedaj pa ji nova šefica daje vedeti na veliko načinov, da ni zadovoljna z njenim delom in jo izloča iz procesa dela, ne dobi informacij in ne novih nalog, hkrati pa jo graja, da premalo dela ter jo razglaša za neučinkovito in nesposobno. Ne more poiskati zaščite pri nadrejenem od šefice, saj jo je prav on pred kratkim pripeljal in to tako, da je šikaniral prejšnjo šefico dokler ni odstopila, poleg tega pa sta tudi s sedanjo šefico intimna prijatelja in je povsem brez moči. Imajo sicer zaupnika, ki pa ima pisarno tik zraven pisarne generalnega sekretarja, da ima na očeh vse tiste, ki pridejo na razgovor k temu zaupniku. Skratka išče službo in sprašuje, če je pri nas kakšna možnost za službo, kajti je povsem na koncu z živci in jo je vsakega novega dne v službi strah.
Takšne zgodbe so realnost v državni upravi in na žalost ne samo v njej, temveč tudi drugje, kjer je možna negativna selekcija, s katero se preganja sposobne ljudi in se nastavlja in podpira kilave kot je zapisal Miha Mazzini v Sobotni prilogi Dela v članku Vsi enaki, vsi v čredi. Ta negativna selekcija ima še posebej zanimiv obraz v državni upravi, kajti tukaj ni pomembno kako sposoben je kdo, temveč, da je naš. Z vsakimi volitvami je hujše, kajti vsakič je manj delovnih mest za nove uradnike, ker jih prejšnja garnitura nameni svojim sodelavcem. Zato je nekako potrebno sprostiti dodatna delovna mesta za nove “naše” in mobing je še ostal edina možnost, da se izrine tiste, katerih mesta so zanimiva. Kaže, da je kriza zelo močno prizadela tudi področje človeškega kapitala in omogočila lastniški in vodstveni strukturi, da sprošča najbolj temne plati človeškega značaja, ki ima zaradi strahu pred izgubo službe skoraj neomejeno področje delovanja. Kdo je tisti, ki bi to moral preprečiti, kam se lahko delavec zateče pred takšnimi pritiski in kdo mu lahko ponudi pomoč in zaščito? O tem bo resnično potrebno še pisati in tudi ukrepati, kajti to je nedopustno iz mnogoterih vidikov, predvsem pa je kršitev človekovih pravic in ogrožanje njegove osebne in poklicne integritete in tega v državni upravi ne bi smeli dovoliti še manj pa neovirano in nekaznovano izvajati.
