Zadeva: Kultura komuniciranja
Danes me je klicala ena od uradnic iz Bruslja in se osebno opravičila, ker me ne bodo vključili v eno od predvidenih ožjih delovnih skupin na ravni EU, v kateri ne bodo sodelovale vse države članice, temveč bo opravljen izbor ob upoštevanju geografske pokritost vseh delov EU. Glede na to, da bo Madžarska prevzela predsedovanje EU za Belgijo, bo njen predstavnik vključen v to ožjo delovno skupino. Skratka, nič takšnega ni bilo zaradi česar bi bilo potrebno osebno poklicati, kajti to so ožje delovne skupine, v katere se vključijo tisti, ki so pripravljeni delati in pripravljati gradivo za večjo delovno skupino, v kateri so vključene vse države članice. Kljub temu pa me je prijetno presenetil način komunikacije in profesionalni odnos do članov in do nacionalnih predstavnikov, ki ga gojijo skoraj na večini enot generalnih direktoratov, s katerimi smo področno povezani. Četudi odmislim, da je to način delovanja, s katerim zmanjšajo pritožbe držav članic in zagotovijo tekoče delovanje, je takšna raven in način komunikacije posnemanja vredna, zlasti ob primerjavi z našimi tovrstnimi izkušnjami na nacionalni ravni.
Na nacionalni ravni komuniciranje ne poteka na takšen način, da bi znotraj posameznega ministrstva osebno pisno ali ustno sporočali ali bo kdo vključen v delovno skupino, kar še ni tako hudo, hujše je, ko se opusti ta del sporočanja kadar je kdo izločen oziroma nadomeščen z drugim članom. Na ravni medresorske skupine, ki vključuje številne druge socialne partnerje je to še praksa, ko pa začnemo sestavljati skupine znotraj ministrstva in s člani različnih sektorjev pa je takšno sporočanje večinoma opuščeno. Zlasti ob prenehanju članstva je neprijetno, saj izveš šele tako, da prenehajo prihajati vabila. Opuščanja sporočanja ni primeren način že iz samih delovnih obveznosti, saj tisti, ki je izločen iz skupine mora biti seznanjen s prenehanjem obveznosti iz naslova članstva, če že kulturo komuniciranja in pa občutke tistega, ki je izločen niti ne omenjam. Zadostovalo bi poslati vsaj sklep na oba naslova, kar je pred šestimi ali sedmimi leti že bila praksa, potem pa je bila opuščena. Morda pa bi jo kazalo ponovno obuditi vsem varčevalnim in drugimi organizacijskim prijemom navkljub.
