Zadeva: Potrebe po izobraževanju nastajajo v lokalnem okolju

Čas dopustov je kar malo umiril dogajanje in sedaj pospravljamo in opravljamo vse tisto delo, za katerega je ponavadi zmanjkalo časa med letom. V tej pospravljalski dejavnosti sem končno prelistala tudi časnik za izobraževanje odraslih, ki izhaja vsakih pol leta in mi ga že nekaj let pošilja znanec iz Nemčije, ki je kot predstavnik nemške zveze za izobraževanje odraslih obiskoval države Afrike, Azije in latinske Amerike, v nekaterih pa je celo služboval več let. Prav zaradi tega so mi njegovi uvodniki zanimivi, saj pozna področje zelo dobro in tudi vse tiste podrobnosti, ki to področje izobraževanja in učenja spremljajo v vseh državah.
Prav zaradi tega se mi je zdela zanimiva njegova ugotovitev, da je izobraževanje najbolje sprejeto v družbi, če je odraz potreb prebivalstva, ki pa se zbirajo in oblikujejo v lokalnem okolju in ne na nacionalni ravni. Nacionalna raven je končna faza, ki samo podpira in omogoča izvajanje različnih izobraževalnih aktivnosti, ki pa so interes tudi širše skupnosti. V oblikovanju potreb pa ponavadi ne sodeluje, kajti le-te nastajajo v bližini posameznika.

Na temelju praktičnih izkušenj in primerov ugotavlja, da v državah, kjer ima demokracija daljšo tradicijo se  področje izobraževanja odraslih bolj naslanja na lokalno skupnost in država nima vodilne vloge pri oblikovanju politike izobraževanja odraslih, v državah, kjer je bil sistem centraliziran pa se politika bolj naslanja na državo in lokalno okolje sploh ne kaže posebnega interesa za oblikovanje te politike, saj pričakuje, da bo država opravila to nalogo, kar pa ni ustrezno, saj država ne more zaznati potrebe posameznika v takšni meri, kot jih zaznava lokalna skupnost. Zato meni, da bi lokalne skupnosti morale oblikovati izobraževalno ponudbo na podlagi potreb posameznika, zlasti v času vse večje globalizacije. Politika izobraževanja odraslih bi po njegovem morala nastajati od spodaj navzgor in ne obratno.  In k temu nimam kaj dodati razen, da se povsem strinjam.