Zadeva: Interpelacija II
Danes sem skrbno spremljala potek razprave o vloženi interpelaciji na delo ministra za šolstvo in šport v Državnem zboru, kajti zelo redko je interpelacija vložena zaradi ene same naloge državnih uradnikov in ne na politične odločitve posameznega ministra. Izvedba javnega razpisa je izključno strokovno delo državnih uradnikov, ki so po zakonu zavezani ravnati v skladu z zakoni in predpisi. Skoraj nemogoče je državne uradnike, zlasti pravnike prepričati, da bi namenoma delali neskladno z zakoni in drugimi predpisi, kajti s tem neposredno ogrožajo svoje delovno mesto. Pri tem niti minister ne more ukazati, če pa že ukaže, potem to mora biti pisno in s tem prevzame odgovornost, vendar bo težko našel državnega uradnika, ki se bo podpisal pod takšno nalogo.
Zato je naš interes za razpravo bil toliko večji, saj smo želeli zvedeti kje je bila narejena napaka in nezakonitost, vendar je razprava bila tako široka, da ni bilo več povsem jasno kaj je bilo narobe, predvsem pa komu je bila ta interpelacija namenjena – šolskemu ministru, stadionu, državnim uradnikom, drugim ministrom, ljubljanskem županu ali pa volilnemu telesu lokalnih skupnosti. Ali je to bilo namenoma ali pa iz nepoznavanja delovanja državne uprave, predpisov in pristojnosti posameznih resorjev, v vsakem primeru je bilo naporno, vendar poučno, kajti sedaj bom na volitve gledala iz povsem drugega zornega kota in z veliko večjo odgovornostjo.
V uvodu v razpravo je poslanec Vizjak povsem jasno in nedvoumno pojasnil zakaj je vložena interpelacija zoper ministra Lukšiča.
Minister je prilagodil razpis za dodelitev sredstev tako, da so sredstva kanalizirana le v štadion Stožice. S tem je prekršil zakonodajo, ki pri tovrstnih razpisih zahteva možnost kandidiranja širšemu krogu zainteresiranih. Takšna sredstav je možno dodeljevati za projekte, ki šele nastajajo, ne pa za projekte, ki so že zgrajeni. Sredstva, ki jih lahko pridobi za stadion MOL bi morala biti v proračunu R Slovenije zagotovljena, pa niso bila, kar je druga napaka ministra Lukšiča, saj je na ta način bilo kršeno pravilo o namenskem trošenju proračunskih sredsev. Vse je bilo izvedeno “po domače”, kar minister ne sme početi, saj s tem krši zakonodajo.
V razpravi si je koalicija na vse kriplje prizadevala speljati razpravo v najrazličnejše semri. Tako so očitali, da so pobudniki interpelacije proti gradnji stadiona, da je interpelacija namenjna volitvam, da je namenjena napadu na kolaicijo in še vrsto točk, ki da jih napada, le odgovora na ključne vzroke za vložitev interpelacije niso pojasnili.
Po celodnevni tiradi pa se je izkristaliziralo nekaj, kar je skrajno zaskrbljujoče. Minister Lukšič je veseskozi obdržal oblastniški, arogantni odnos do pobudnikov interpelacije. Takšen odnos politikov je bil možen v najbolj svinčenih časih naše polpreteklosti. Po letu 1980 je s takšnim odnosom bilo, vsaj v Sloveniji konec. Sedaj pa ponovno stopamo na pot neprikrite diktature, ki sicer ne prepoveduje več izražanja drugačnih mnenj, vsako drugačno mnenje pa se ignorantsko potepta, zaničuje in omalovažuje.
Tovariša Lukšiča sem spoznal ob govoru v Ljutomeru pred kakšnim letom, ali manj.
Govor, ki ga je prenašal radio, je bil identičen govorom njegovih komunističnih predhodnikov, ki so ustvarili teror in pogrom svobode v Sloveniji. Takšnega govora so bili sposobni Bori Kidrič, Boris Karaigher, Miha Marinko, Stane Dolanc in kot poslednji mohikanec Franc Popit.
Po interpelaciji je jasno, da bo Slovenija morala še enkrat v purgatorij in oprati komunistično preteklost.
Kdo se tu spreneveda. Če vzamemo le najnovejši problem poplav.
Že koliščarji so vedeli, da se na poplavnem območju gradi tako, da se ne ogroža življenja in premoženja. Brez državnih uradnikov seveda.
Kaj pa danes?
Predno se razglasi določeno območje za zazidljivega bi se moralo ugotoviti primernost (pa prosim brez kakšne nove javne službice). V kolikor pa so tam kakšne nevarnosti, bi morali biti navedeni predhodni posegi s katerimi se mora zagotoviti varnost. Predno danes dobiš gradbeno dovoljenje, rabiš kup soglasij in denarja, ki vključujejo tudi to, da mora biti lestev, če gleda ven iz gradbene jame za več kot 10 cm. ovita s krpo, da se morebiti kdo ne poškoduje. Da bi pa imel jamstvo, da hiša ob večjem deževju ne bo postala podmornica, pa nikogar nič ne briga.
Kupe denarja zmečemo v papirje, ki so večinoma namenjeni le udobnim službicam, koristi od njih pa ni nobene.
Da niso uradniki nič krivi – lepo vas prosim.