Zadeva: Sanjska služba ali sanje o službi

Prav z veseljem sem se danes vrnila iz moje sanjske službe, kjer še vedno sedim ob 23 strani dolgem vprašalniku ene od svetovne organizacije in se potim ob neverjetno podrobnih vprašanjih ter iščem odgovore v gradivih ob zvokih brušenja parketa in prahu, ki kljub skrbnem zapiranju vrat polni  z zaboji obloženo pisarno in moja pljuča.

Včeraj sem nastopila v eni oddaji, za katero sem namenila eno uro svojega zasebnega časa in tudi intervju in snemanje sta toliko trajala, da sta nastali dve minuti posnetka. Na koncu pa izvem, da je pri nas povsem obratno in da v eni uri predvidoma le dve minuti delamo, če sploh kaj delamo.  Takšne ocene si celo jaz ne bi upala podati, čeprav imam vse potrebne strokovne reference in sem  praktično vključena v sam proces dela. Temeljno vprašanje, ki pa ni bilo postavljeni je, kdo je odgovoren za delo državnih uradnikov in kdo jim določa delovne naloge.  Kajti naloga delodajalca je, da delavcu priskrbi delo in ga za to plača po dogovorjeni ceni. V kolikor nima dela, ga pošlje na trg delovne sile.  In če delavec nima dela ali plače ali pa obojega, je to odgovornost delodajalca. To velja za vse delavce in pri tem uradniki nismo nobena izjema.

Torej, če res drži, da uradniki malomarno ali pa sploh ne opravljamo svojih nalog, potem je to odgovornost delodajalca, da izpelje ustrezne postopke in takšne delavce izloči iz delovnega procesa. Vendar je tudi za to potrebno izpeljati določene dokaj zahtevne postopke, ki so za vse delavce enaki.

Glede sanjske službe pa je edino sanjsko to, da imamo še vedno službo in (zamrznjeno) plačo, čeprav je to temeljna ustavna pravica, o vsem drugem  pa lahko le sanjamo.  Žal, v trenutni situaciji je celo to že sanjsko, vendar o tem ne odločamo mi, še manj pa povzročamo to stanje.