Zadeva: Vrednost dela in delavca
Praznični dnevi so ponavadi priložnost za srečanja v v ožjem in širšem krogu, bodisi družinskem ali pa prijateljskem in kjer se poleg običajnih izmenjav novic o smrti in rojstvih izmenjajo tudi mnenja in izkušnje o tem in onem. Ob tem se ni bilo mogoče izogniti pogovora o tem ali še imamo vsi prisotni in tudi neprisotni službo ali pa delo. Pravzaprav stanje niti ni bilo tako porazno, kajti kaže da vendarle večina aktivnega dela družine in prijateljev še ima službo ali pa delo, ki omogoča preživetje. Kljub temu pa so vsi potožili, da so izjemno nezadovoljni na svojih delovnih mestih, kajti takšnega razvrednotenja dela in pa tudi njih samih v vsej svoji delovni dobi še niso doživeli. Sama nizka vrednost dela niti ni toliko boleča, kajti tega s(m)o vsi vajeni skozi naše delovno obdobje (kriza v osemdesetih in v devetdesetih) vendar s(m)o jo preživeli manj boleče, ker je v službah še vendarle bil nekakšen spoštljiv in tudi tovariški odnos do delavcev in med delavci, šefi pa so kazali neko raven razumevanja, predvsem pa se niso znašali nad njimi in jim niso grozili z odpuščanjem ali pa z nižjo plačo.
Ugotavljali smo, da je pravzaprav ekonomska kriza sovpadla s širšo družbeno krizo, kajti ob spremembi družbenega sistema ni prišlo sočasno tudi do sprememb vrednot in ekonomska kriza je to le še bolj razgalila, nekaterim pa dala dober izgovor za slabo in novim razmeram neprilagojeno ter dostikrat povsem neustrezno upravljanje podjetij, drugim pa možnost za hitro bogatenje na račun drugih, predvsem pa nepripravljene države. Tisto, kar pa me je presenetilo pa je bil odklonilen odnos do sindikatov, kajti prepričani so, da se tudi sindikati niso prilagodili novim razmeram in se še vedno večinoma bojujejo z državo in ne z delodajalci, ki so njihov pravi sogovornik ter da ščitijo le lastne interese in ne interesov vseh delavcev, zlasti ko gre za teptanje osnovnih človekovih pravic, predvsem pa dostojanstva delavcev.
Skratka, delavci in njihovo delo so skoraj povsem brez vrednosti, kajti plače so nizke in ne sledijo cenam, poleg tega pa nihče ne ščiti njihovega dostojanstva in so objekt manipulacije, šikaniranja in omalovaževanja. Silovitost nezadovoljstva me je nekoliko presenetila in spomnila na predmet iz obdobja študija z nazivom Zgodovina delavskega gibanja v 19. in 20. stoletju ter na prvotno akumulacijo kapitala, ki ima tokrat drugačne vzvode, vendar podobne rezultate. Kaj pa to pomeni za družbene odnose pa se še tudi spomnim…
