Zadeva: Jezik povezuje in razdvaja
Okoli uvajanja tujega jezika v prvi razred osnovne šole je že nekaj časa vroča razprava med strokovnjaki ali je primerno učenje tujega jezika v zgodnejšem obdobju ali morda nekoliko kasneje. In oboji imajo zadostno argumentacijo za zagovor svojih prepričanj in trditev. Pravzaprav se ne nameravam vključiti v to strokovno razpravo, čeprav kot lingvist vendarle imam nekaj osnov za tovrstno razmišljanje, temveč bi želela poudariti, da včasih takšna razprava in argumentacija zapelje v vrtinec strokovnega in znanstvenega dokazovanja kdo ima bolj prav in kdo je v zmoti, pri čemer se z vsakim takšnim argumentom nekoliko bolj oddaljuje od temeljnega vprašanja o katerem teče razprava, predvsem pa na življenjskost takšnih predlogov.
V kolikor znamo odgovoriti na temeljno vprašanje zakaj se je potrebno učiti tujih jezikov in kdaj se jih lahko najhitreje in najlažje naučimo, potem bomo hitro prišli do odgovora. Vsi tisti, ki nam je tuj jezik orodje za komunikacijo in ki smo se ga morali učiti v zrelejših letih pogrešamo temeljno znanje iz osnovne šole, kajti s tem jezikom nismo rasli, temveč smo se ga učili na drugačen način in po drugačnih metodah kot v mlajših letih in ga tudi drugače oblikujemo in nadgrajujemo, predvsem pa moramo veliko več energije in poguma vlagati v njegovo praktično uporabo. Dvojezičnost ali celo večjezičnost je neprecenljivo bogastvo. To trdim z vso gotovostjo izoblikovano na lastnih izkušnjah in strokovnem znanju. Da pa je učenje (dveh ali več) tujih jezikov možno tudi od prvega razreda osnovne šole, je v praksi preizkušeno v tujini in tudi pri nas (npr. Waldorfska šola), kjer so otroci z lahkoto premagovali vse tuje besede, če so jim bile posredovane njihovi starosti primerno. Otroci nimajo težav z učenjem tujih jezikov, več težav s tem imajo starši. Jezik, pa najsi bo tuj ali materinščina, mora biti instrument sporazumevanja in povezovanja med ljudmi in ne le orodje za merjenja moči in ustvarjanje nepotrebnih ovir in razdvajanj.
Pozdravljeni,
vaš zapis v celoti podpišem. Sama imam tri otroke vsi trije so od malega trojezični in ta velik sedaj že 4 leta celo štiri jezičen.
Mali ima dve leti in pol in ker se z njim pogovarjam samo slovensko, njegov oče pa samo arabsko, sam od sebe brez problema preklaplja… odvisno od tega s kom govori, čeprav mu seveda za enkrat najbolj gre slovenščina, ker je še pri meni doma.
Hči ima 4 leta in pol in je že drugo leto v šoli, kjer ima pouk v angleščini med tem, ko se otroci seveda med seboj pogovarjajo arabsko in doma govorimo slovensko in niti za sekundo se mi nikdar ni zdela zmedena kljub svoji mladosti…in trem jezikom, ki ji krojijo vsakdan.
Otrokom je obvladati in se naučiti več jezikov veliko lažje kot nam odraslim. In pa obvladati več jezikov je ogromno bogastvo in to znanje odpre več vrat, kot diploma iz ne vem česa že…čeprav je seveda najbolje imeti oboje 🙂
lp, bata
Morda bi se lahko uvedel tuj jezik v prvi razred OŠ, nikakor pa nisem za dva tuja jezika v OŠ.
Tudi jaz imam tri otroke. Starejša sta že v drugi polovici devetletke. Eden je zelo nadarjen na družboslovnem in jezikovnem področju. Tuj jezik mu je igra, verjetno bi se zelo lahko učil še drugega.
Drugi otrok pa je nadarjen na tehničnem področju in totalni antitalent za jezike. Ima velike probleme s tujim jezikom in s težavo doseže kakšno trojko. Res je, da ni zelo dober niti pri Slovenščini. Tujega jezika se veliko uči (seveda je njegova kvaliteta učenja marsikdaj vprašljiva), ima zelo dobrega učitelja in mu pomagamo tudi doma. Pa ne gre in ne gre. To je zanj velika muka. Mislim, da je kar nekaj otrok, ki ima podobne probleme in takim bi še en tuj jezik pomenil še en kamen za vratom. Če ima kdo kakšno idejo, kako takim otrokom pomagat bi bilo zelo dobrodošlo.
Včasih mislim, da se dela krivico takim otrokom, ker če se težko učijo jezike jih nekateri že kar radi odpišejo za kakšen uspeh na študijskem in pozneje delovnem področju (razen seveda fizičnega dela), češ da danes brez tujega jezika pa res ne gre.
lp, Jan.