V času pisanja poročila in tudi v času počitnic se dogajajo zadeve, ki jih nismo vajeni v državni upravi in verjetno ne samo v državni upravi, zato vse skupaj nekoliko anemično, predvsem pa molče spremljamo in čakamo kako se bodo zadeve razpletle. In to je pravzaprav tudi edino možno ravnanje, saj nimamo prav nobenega vpliva na potek dogodkov. Čeprav smo vajeni takšnih obdobij, je sedaj nekoliko drugače, saj so eni vodilni še vedno pripravljeni polno delati in prevzemati odgovornosti za svoje odločitve, drugi pa se izmikajo in ne želijo prevzeti nobene odgovornosti in med tem že vneto iščejo novo zaposlitev. Vse to ni ravno vzpodbudna podlaga za dobro delo, temveč za zastoje in upočasnjeno delovanje državne uprave. Po drugi strani pa tudi nekateri državni uradniki počasi popuščajo pri nalogah in se ne odzivajo tako kot bi se v drugačnih razmerah in razmerjih. Dejstvo je, da je sedaj delo vlade pod kritičnem drobnogledom vse javnosti in s tem tudi delovanje državne uprave, kar je zaznati v dinamiki novinarskih vprašanj in tudi dopisih in pritožbah strokovne in druge javnosti.
Zadeva: Posledice kadrovskih zamenjav
Ves teden že pišem nacionalno poročilo in zagotovo ga bom še naslednji teden, zato mi zmanjkuje energije za pisanje bloga, kljub temu pa je dogajanje v SVRL pritegnilo pozornost vseh nas, ki smo imeli ali pa še imajo stike s to službo, kajti ugotavljajo, da se bo sedaj zagotovo spet upočasnilo črpanje sredstev iz Evropskega socialnega sklada. In bojim se, da bo temu res tako, kajti zamenjava skoraj vsega operativnega vodstveno osebje ne obeta nič dobrega. Ravno v zadnjem času se je končno premaknilo in omenjena služba je začela tekoče obravnavati vse zadeve na tem področju črpanja sredstev. Kajti vsi se spomnimo težav, ki smo jih imeli pred leti, ko je bilo potrebno neštetokrat popravljati razpis in vsakič smo morali popravljati druge napake in na koncu lastnega razpisa nismo več poznali tako je bil spremenjen. In smo morali začeti postopek znova. Zato je izjemno pomembno, da na teh mestih delajo kompetentni uradniki, ki poznajo ves postopek in tudi vsebino do potankosti, predvsem pa imajo dovolj čuta za odgovornost, da se podpišejo pod določene odločitve.
Zadeva: Javni sektor – tegoba premiera
Danes sem zasledila izjavo premiera, da dvomi o uspehu reforme v javnem sektorju, ker je težko odpustiti slabe delavce, kajti dobri in slabi delavci imajo enake plače in potem se mora tisti, ki je odpuščal slabe braniti pred političnimi napadi in očitki, saj bodo ti delavci pokazali vse »razkošje svojih talentov v dokazovanju, da se jim godi krivica«. Tej izjavi ni kaj dodati, kajti je pravilna, le vzroka za to stanje ni navedel in sicer, da so večinoma vsi ti imeli tudi politične mentorje ob zaposlitvi.
Po drugi strani pa vsakokratna politična opcija tradicionalno ne zaupa obstoječim zaposlenim uradnikom in jih smatra za ostanek prejšnje opcije ter išče možnosti, da bi se jih izrinilo iz državne uprave, če pa že to ne gre, potem pa tistim redkim, ki se jim zaupa in so pogosto na novo zaposleni, naloži enormno količino dela in se šibijo pod težo nalog, ki jih ne zmorejo, saj jih niti ne poznajo. Drugi pa bi morda želeli delati in glede na njihove kompetence tudi zmogli, pa se jim ne zaupa in delajo manj zahtevna dela. Tega se vsi v državni upravi zavedamo in prav zaradi tega razumemo izjavo in zagato premiera.
Zadeva: Zvoki romske glasbe
Včeraj je pri nas odmevala romska glasba, kateri smo vsi z zanimanjem prisluhnili in čeprav nismo bili sami udeleženi dogodka, smo nekoliko več časa kot je v navadi postopali po avli v pritličju ter prisluhnili temperamentnim zvokom, ki jih ni slišati prav pogosto v državni upravi. Vsaj v takšnem sozvočju in tempu ne. Prisluhnili smo tej glasbi in temu univerzalnem jeziku in se nismo spraševali kdo igra, temveč kaj in kako igra in se prepustili zvokom.
Vesti o bolezni, nesrečah in smrti so same po sebi takšne narave, da se o njih govori z določeno mero spoštovanja in brez vrednostnih sodb, temveč se sočustvuje s tistimi, ki so bili prizadeti. Kajti vse to je tisto česar ne privoščimo ne sebi in ne drugim. Ob informaciji, da je predsednik zbolel in odšel na zdravljenje v tujino je bilo zaznati, da ni bila toliko pomembna vest o njegovi bolezni, temveč njegov odhod na zdravljenje v tujino, kajti iz tega je mogoče razumeti nezaupnico slovenskemu zdravstvu. Presenetilo me je, da je tudi bolezen, kot najbolj osebna zadeva vsakega posameznika lahko predmet razprave in presoje o ustreznosti odločitve tistega, ki ga je ta bolezen prizadela. V primeru, ko se človek mora odločati o poteh za ozdravitev, poskuša poiskati in preučiti vse možnosti, ki so na voljo, da bi do tega res prišlo, še posebej takrat, ko zbira za lastno preživetje. V takšnih primeru izbere poti in zdravljenje, ki bi naj vodile k tem cilju najbolj premočrtno in z največjimi možnostmi za pozitiven izid.
Ob tem resnično poskuša izrabiti vse možnosti, ki jih tedaj ima na voljo. V to spada tudi iskanje ustanove in zdravnika, ki ima najboljše strokovne reference in izkušnje ter mu bo vsaj po strokovni plati zagotovil ustrezno storitev. Pri tem nacionalna pripadnost zdravnika ne igra prav nobene vloge, temveč njegova strokovnost in reference. Ob tem vsak bolnik upa, da je res storil vse za lastno ozdravitev seveda, v okviru danih možnosti in v danem času ter prostoru, kajti vse drugo je v rokah usode. In tudi pri javnih osebnostih ni nič drugače, kajti v tem primeru so najprej ljudje, ki so zboleli in potrebujejo zdravljenje. To je njihova osebna odločitev, ki jo gre spoštovati. Vse drugo je nepotrebno ustvarjanje dogodkov tam kjer jih ni, četudi gre za pomembno javno osebnost. Vsakemu bolniku želim hitro in uspešno okrevanje in le do tu sega moja vpletenost v njihovo zdravljenje. Zaupanje v slovensko zdravstvo pa nikakor ne more biti odvisno od izbora enega človeka, čeprav predsednika, temveč od dobrega in kakovostnega delovanja celotnega sistema, ki bo do vsakega bolnika imelo takšen odnos kot da je predsednik.
